PREJ:

Velikokrat imam občutek, da nisem dovolj in da nimam dovolj – pogosto se zalotim, da se primerjam z drugimi. Prisoten je strah pred neuspehom, pa tudi težko sprejemam svojo samokritičnost.

Po treh letih pisarniške službe se ne počutim dobro v svojem telesu. Drža se mi je poslabšala, pojavile so se kronične bolečine v vratu, oslabele so ritne mišice, jeseni pa sem pridobila nekaj kilogramov. Čeprav sem telesu hvaležna, me določeni deli – predvsem “dvodelni” trebuh in slaba drža – spravljajo v negotovost in pomanjkanje samozavesti.

Sanjam o tem, da bi počela to, kar imam res rada. Da ne bi bila ujeta v stresno službo in časovne okvirje. Želim si zdravja, močnega telesa, samozavesti, dobrega počutja v oblačilih, finančne svobode in iskrenih odnosov.

Moj cilj je razviti navado, da sebe in svoje počutje postavim na prvo mesto. Rada bi uživala v svojem telesu brez sramu, se gibala zato, ker to moje telo potrebuje – ne zato, ker želim izgubiti maščobo. Želim si zdrav odnos do hrane, konec prenajedanja in manj trebuha. Najbolj ponosna nase bi bila, če bi uspela postaviti zdravje in funkcionalnost telesa pred sam izgled – in da se končno ne bi več sramovala svojega spodnjega dela trebuha.

POTEM:

Že tekom Preobrazbe sem začela opažati veliko spremembo pri počutju. Bila sem bolj energična, predvsem pa se je izboljšalo moje mentalno stanje – brez stalnega obsojanja, da ne delam dovolj. Kronične bolečine v vratu, ki so bile del mojega vsakdana, so se bistveno zmanjšale – in to je zame ena največjih zmag.

Tudi odnos do prehrane se je zelo spremenil. Prej sem bila nenehno obremenjena – kaj smem jesti, kako bom po tem izgledala, kako bodo oblačila stala na meni… Danes se te misli pojavljajo veliko redkeje in jih znam lažje ustaviti.

Motivacija je bila na začetku visoka, a so hitro prišli dnevi, ko sem se morala “brcniti”, da sem se spravila k vadbi. Ampak vedno, ko sem jo naredila, sem se počutila bolje kot prej – in to je bila tista prava motivacija: želja po dobrem počutju.

Presenetilo me je, koliko sprememb sem občutila tudi mentalno. Vsebine programa so mi pri tem res pomagale. Počutim se bolje v svojem telesu, že zato, ker vem, da zanj skrbim. Misli sicer še pridejo, a jih lažje ustavim. Vadba mi ne predstavlja napora – postala je moj prostor miru, čas zame. Tudi pri prehrani se še kdaj ujamem v stare vzorce, ampak jih zdaj prepoznam in bolj zavestno ustavljam.

Če bi se lahko vrnila na začetek, bi si rekla:
“Ne obupaj, ko se ti ne bo dalo. Tudi če po 5 ali 10 minutah ne boš imela prave energije, boš vseeno premagala svoje misli. Vsak dan, ko narediš nekaj zase, je korak bližje občutku, da si na prvem mestu. In to se obrestuje.”