PREJ:

Moje življenje se je v zadnjh mesecih popolnoma spremenilo, ker se dobila hčerko. Trenutno sem 8 tednov po porodu zato si bolj kot sprememb želim, da bi bilo življenje čimbolj “normalno” vsaj z vidika tega, da si vzamem nekaj minut na dan tudi samo zase, kot sem si to pred porodom in pred nosečnostjo.

Trenutno sem v zelo lepem obdobju življenja in imam veliko srečo, da je moja hčerka Lena zelo nezahtevna. Kljub temu pa pridejo dnevi in trenutki, ki si bolj naporni in me bistveno bolj vržejo iz tira kot druge vsakodnevne skrbi ali situacije, ki so me obremenjevale preden sem dobila otroka. Poleg tega pa morem tekom porodniške dokončati magistrsko nalogo in nekaj ur na teden delati tudi za službo, ker imam svoje podjetje in vseh obveznosti nažalost ne morem odložiti.

Konec nosečnosti, sploh pa prve tedne po porodu sem imela nenormalno velik apetit, lahko bi kar jedla in jedla. Tudi zdaj vidim, da rabim veliko več kalorij in ponavadi ostanem zadnja pri mizi, ki še je. Pogosto se zato srečujem s komentarji v smislu “a ti boš še?” ipd. sploh ker pojem več kot moški v družini. Takrat začnem razmišljati a se res prenajedam a res rabim toliko, ampak se skušam opomnitit, da moje telo trenutno potrebuje več hrane in da s tem nahranim tudi svojo deklico. Me pa skrbi, da se bojo kalorije začele nalagati in bom začela pridobivati na teži. O hrani razmišljam bistveno več kot pa sem pred nosečnostjo, začela sem pa tudi razločevati med “dobro” in “slabo” hrano in se včasih bojim pojesti kaj sladkega, ker me skrbi da bi pojedla preveč.

To da svoje telo spravim nazaj v bolj fit verzijo. Sicer je v mojem primeru res, da kilogrami ob dojenju res kar “odpadajo” in sem že na predporodni teži, če ne celo na majn, ampak moja pistava niti probližno takšna kot pred nosečnostjo. Imam tudi precej težav z bolečinami v križu, v prsnem delu hrbta in v levi roki (nošenje Lene) Zato je moj glavni cilj, da okrepim svoje mišice do te mere, da bom brez bolečin. Hkrati si pa tudi želim telo spet “očvrstiti”.

Po porodu vidim kaj vse sta moje telo in glava sposobna narediti in na sebe gledam v drugačni luči. Ker imam otroka vem, da vadbe ne bodo zgledale tako kot prej in da za njih ne bom imela toliko nemotenega časa, kljub temu pa se zavedam kako pomembna je skrb zase, zato mi bo to motivacija za naslednje 3 mesece.

POTEM:

Opažam, da sem bolj mirna, sproščena, se znam spočiti in si vzeti trenutek zase. Na telesu pa kako hitro, sem dobila nazaj moč za izvajanje vaj in kako dobro sem se počutila v svojem telesu med vadbami.

Najbolj me je presenetilo, kako hitro sem napredovala. Pri prvih vadbah sem potrebovala veliko več pavze in sem jih komaj dokončala. Zadnji mesec pa sem lahko že čisto normalno delala vse vaje brez dodatnega počitka.

V svoji koži se danes počutim bistveno bolje. Sploh v “novem” telesu se počutim veliko bolje kot prej. Bolj sem se sprejela in se manj obremenjujem z vsako nepravilnostjo.

Telo, hvala ker zmoreš, tudi ko glava že ne verjame več. Hvala, da prehodiš nešteto kilometrov, da si glava spočije in dojenčica spi. Hvala, ker roke nikoli niso prešibke, da nesejo lupinico, voziček ali samo držijo dojenčico v naročju. Hvala, ker si sposobno imeti zdravo nosečnost, hiter porod in dobro okrevanje. Hvala, ker ves dan in noč hraniš dojenčico, da tudi njeno telo zraste zdravo in močno. Hvala za vse življenjske izkušnje, ki mi jih omogočaš.