PREJ:
Danes, ko sem se vidla v ogledalu v Ikei je bila moja prva misel, zakaj tako grozno izgledam, cela bajsika… Noge, trebuh, roke. Se mi zdi, da je največji problem to, da količinsko preveč pojem, da ne jem do neke zdrave sitosti (ker je ne znam začutit iskreno), ampak lahko pojem kar veliko, pa še kar nisem sita. Običajno se mi ne da preveč trenirati in rabim precej motivacije, da se zbrcam in grem. Torej si želim, da ne bi obupala, ampak vztrajala, bila ponosna nase in si dokazala, da se imam rada in da zmorem.
POTEM:
Vključitev vadbe v rutino zjutraj mi prinaša umirjenost tekom dneva, dvigne kvaliteto življenja in močno vpliva na to, kako se spopadam z vsakodnevnimi izzivi. In da potem ni več potrebe bežati k hrani in se z njo tolažiti, ker se zgodi nek velik ”shift” v glavi.
Postala sem bolj sočutna in razumevajoča do sebe in se zavedam, da uspeha ne morem pričakovati čez noč, ampak da je pomembno, da poskrbim tako za mentalni kot telesni vidik. Tudi bolj si dovolim čutiti vsa čustva in predvsem pri negativnih čustvih iščem prave odgovore nanje.