PREJ:

Moj povod za prijavo v Bikini Ready program je bil občutek, da je zdaj pravi čas zame. Po daljšem razmisleku sem začutila, da sem pripravljena narediti nekaj zase – za svoje telo, počutje in samozavest. Želim si spremembe, ki bo trajna, in verjamem, da mi ta program lahko pri tem resnično pomaga.

Rada bi presegla to vzorec prekinjanja in si dokazala, da zmorem vztrajati – zase, za svoje počutje in svoj napredek.

Če odštejem izgled, me v življenju trenutno najbolj bremeni moje zdravje. Čeprav sem si že veliko pomagala, predvsem z akupunkturo, čutim, da bi lahko naredila še več – a včasih preprosto ne vem, zakaj se ne premaknem naprej. Poleg tega me ves čas spremlja skrb, povezana z mojo boleznijo, da morda ne bom mogla imeti otrok. Poskušam razmišljati pozitivno, ne želim “manifestirati” strahu, ampak včasih ga je težko odmisliti.

Moj trenutni odnos s hrano je precej boljši kot nekoč, a vem, da še ni tam, kjer bi si želela, da bi bil. Po osnovni šoli sem imela obdobje, ko sem zelo malo jedla in veliko trenirala, ker se nikoli nisem počutila dovolj suho. Kasneje so prišle še prehranske omejitve zaradi zdravstvenih razlogov, kar je moj odnos s hrano še dodatno otežilo – težko je najti približke najljubšim jedem, ki ustrezajo mojim omejitvam.

Čeprav nisem več v svojem “vrhuncu” odnosa s hrano – včasih sem jedla bolj po občutku, brez pretiranega razmišljanja in brez posledic na telesu – si zdaj želim bolj zavestno izbirati zdravo hrano. Ne ločujem hrane na “dobro” in “slabo”, in si brez slabe vesti privoščim tudi sladkarije, kar mi je v veliko olajšanje. Kljub temu me včasih še vedno jezi, da prehrano povezujem s težo in telesnim videzom, čeprav vem, da je to do neke mere realnost.

POTEM:

Gibanje mi danes predstavlja veselje, ne več obveznost, in ne spremljajo ga neprijetne bolečine, temveč občutek lahkotnosti. Naučila sem se poslušati svoje telo in prav začutim trenutke, ko začne »kričati« po telovadbi in gibanju. Po vsakem gibanju pride sproščenost, zadovoljstvo in notranji mir, ki ga prej nisem poznala. Spremenil se je moj celoten pogled na gibanje – iz obveznosti se je preoblikovalo v nekaj, kar mi daje energijo in izboljšuje moje počutje. In prav to je največji dokaz, da je gibanje postalo del mene: kadar ga izpustim, ga resnično pogrešam.

Trenutek, ki me je med izzivom najbolj presenetil, je bil ta, ko sem gledala Klaro, kako izvaja določeno vajo, in sem si v mislih rekla: »Ni šans, da jaz to naredim.« Zdelo se mi je pretežko, kot nekaj, česar moje telo pač ne zmore. A ko sem se opogumila in poskusila, sem ugotovila, da zmorem več, kot sem si predstavljala. Res je, da so se mi mišice pri tem noro tresle, a kljub temu sem zmogla. Takšni trenutki so mi znova in znova dokazali, da omejitve obstajajo večinoma le v moji glavi, moje telo pa je sposobno veliko več, kot sem verjela.

Danes se v svoji koži počutim popolnoma drugače kot na prvi dan izziva. Počutim se lahkotno, sproščeno, močno in pripravljeno – predvsem pa brez bolečin, kar je največja zmaga. Ni mi več toliko pomembno, kako moje telo izgleda, ker se ne obremenjujem več z videzom. Vem, da je moje telo zdaj veliko močnejše kot prej, da zmore več in da lažje treniram. Najlepše pri vsem pa je, da se v svoji koži počutim domače, stabilno in zadovoljno. Res je, da še nisem pri postavi, kot si jo želim, a občutek, ki ga imam zdaj, je neprimerljiv s tem, kako je bilo prej. Prav ta občutek mi daje še več zagona in motivacije za naprej.